Koronavirus, Zoisove štipendije in ponesrečen odziv države

Komentar spremembe zakonodaje, ki ureja Zoisove štipendije.

V okviru t. i. tretjega “protikoronskega” paketa je Državni zbor 29. maja 2020 sprejel 57. člen Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE), ki močno zmanjšuje možnosti za pridobitev Zoisove štipendije za generacijo dijakov in študentov, ki letos obiskujejo 1. letnik srednje šole oziroma fakultete ali so na drugo stopnjo študija. Znatno namreč omejuje njihovo možnost za uveljavljanje izjemnega dosežka, ki je ključen pogoj za pridobitev Zoisove štipendije.

Ker je v prvi alineji prvega odstavka 57. člena določeno, da se za izjemne dosežke kandidatov na prehodu med ravnmi izobraževanja štejejo izjemni dosežki iz šolskega leta 2017/18 in 2018/19, se zastavlja vprašanje, ali se upoštevajo izjemni dosežki iz šolskega leta 2019/2020? Zlata in srebrna priznanja tega šolskega leta se ne štejejo – vsaj po razlagi Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije. Na našo pravno svetovalnico se zato že obračajo razočarani kandidati, ki jim je sklad vlogo za štipendijo na podlagi te določbe zavrnil, saj njihovih zlatih in srebrnih priznanj ni upošteval. Praktično ob koncu lanskega šolskega leta (ko so bila številna tekmovanja že izvedena in priznanja podeljena) so kandidati izvedeli, da tekmovanja iz tega leta ne štejejo. ZIUOOPE je sicer uzakonil možnost uveljavljati izjemne dosežke iz 7. razreda osnovne oziroma 2. letnika srednje šole, kar prejšnja leta ni bilo mogoče. Toda to so kandidati izvedelišele maja letos, torej skoraj dve leti prepozno.

Argument resornega ministrstva, ki je bil predstavljen že v času sprejemanja ZIUOOPE, in s katerim je utemeljevalo retroaktivno ureditev (ureditev, ki velja za nazaj), je bil, da ne bi bilo pošteno, če bi upoštevali tekmovanja iz leta 2019/2020, ker so nekatera bila izvedena, druga pa so zaradi koronavirusa odpadla. Taka ureditev bi bila nepravična do tistih, ki so se pripravljali na odpadla tekmovanja. Zagotovo gre za utemeljen pomislek, ki kaže na dobro vero ministrstva, da zagotovi enake možnosti za vse kandidate. Vendar po preučitvi posledic ZIUOOPE, ugotovimo, da neenakosti med kandidati ne odpravlja. V 7. razredu se na primer nekatera tekmovanja sploh ne izvajajo oziroma se ne izvajajo na državni ravni, ki edina šteje za izjemne dosežke. Na slabšem so tako kandidati, nadarjeni za področja, na katerih v 7. razredu ni mogoče doseči izjemnega dosežka. Zamenjava 9. razreda s 7. razredom torej sanira posredno diskriminacijo za ene, a jo hkrati vzpostavlja za druge. Obenem pa ZIOOPE je ustvarja nadaljnjo neenakost. In sicer neenakost kandidatov, ki so v šolskem letu 2019/2020dosegli srebrno ali zlato priznanje na državnem tekmovanju, saj jim priznanja naknadno razvrednoti. Izničenje priznanja je zagotovo večji poseg kot odvzem možnosti tekmovati. Poleg tega je letošnja generacija na slabšem kot celota, če jo primerjamo s predhodnimi in naslednjimi generacijami. Prvič, ker so imeli manj tekmovanj in s tem možnosti za dosego izjemnega dosežka (denimo v 7. razredu osnovne šole je bistveno manj državnih tekmovanj kot v 9. razredu). Drugič, ker so šele letos izvedeli, da so za pridobitev štipendije štela tudi tekmovanja izpred dveh let. Ker ZIUOOPE torej ohranja neenakost med kandidati, ne upravičuje svoje povratne veljave. Posledično je po našem mnenju v nasprotju s 155. členom Ustave.

Takšna ureditev je paradoksalna, saj v času, ko so najrazličnejši gospodarski in negospodarskisubjekti deležni raznovrstnih državnih pomoči, najboljši dijaki in študentje ostajajo brez štipendij. Napako bi se še dalo popraviti z bolj dobrohotno razlago prve alineje prvega odstavka 57. člena, po kateri bi lahko kandidati izbirali med dvema možnostma: med tem, dauveljavljajo izjemne dosežke iz šolskih let 2017/18 in 2018/2019 (možnost za kandidate, ki so jim tekmovanja odpadla) in med tem, da se jim upoštevajo priznanja iz let 2018/2019 in 2019/2020 (možnost za kandidate, ki so priznanja osvojili lani). Taka razlaga bi bila po našem mnenju tudi ustavnoskladna, saj bi za nazaj izboljšala pravni položaj kandidatov. Pravne možnosti za tako razlago obstajajo, vprašanje pa je, ali je na Skladu in Ministrstvu tudi posluhza to. Za državo torej še ni prepozno, da sanira svojo ponesrečeno ureditev, a glede na prejšnje izkušnje in na trend nižanja števila Zoisovih štipendij ter sredstev zanje (z dobrih 13.000 štipendij in 31 mio v letu 2010 na slabih 5000 štipendij in 9,5 mio EUR v letu 2019), prevelik optimizem verjetno ni na mestu. Več upanja uliva možnost sodnega varstva. Pa vendarle, želimo si, da ne bodo šele sodišča tista, ki bodo zaščitila cvet slovenske mladine.